Mlad mož, nič starejši od 26 let, je sključeno sedel na stolu in strmel v prisotne, stoječ okoli njega. Pogled je spustil, se odkašljal in si z roko šel skozi lase. Njegov sicer nežen obraz močnih potez, nekoč poln barv, je zdaj bil pust in bled ter zguban kot obraz moža v srednjih letih. Dvignil je glavo in se zopet osredotočil na tistih nekaj ljudi pred njim. Nekaterim so trznile obrazne mišice ob pogledu na njegove živomodre oči. Bleščale so se z polnostjo življenja kljub vsem grozotam, ki jih je moral izkusiti v premladih letih. V sobani je bila smrtna tišina. Fant je pogledal na svojo ročno uro, ki mu je prikazovala uro ter datum.

9.06.2016.

Točno 10 let od samega napada. Ko je zaprl oči, je vse prišlo nazaj, kot da bi spet stal na trdnih tleh akademije. Ko je Mrlakenstein napadel s svojimi možmi, ni bil po močeh nič močnejši kot prej, česar se je zavedal. Ljudje so sicer trepetali pred njegovim ponovnim vstajenjem, a Mrlakenstein sam je dan za dnevom izgubljal živce ter pamet, poskušajoč najti nove načine do naprednejših moči, ki pa jih ni bilo moč najti. Kaj mu je prvo popustilo, živci ali pamet, se ne ve, a ko je napadel, zavedajoč se svoje premagljive moči, je nadgradil svojo taktiko. Napadel je dve pomembni točki hkrati; ministrstvo ter Bradavičarko. Sam se je skupaj s svojimi možmi odpravil porušiti slednjo. Bitka se je bila precej več časa, kot so sprva mislili, da bo. Ministrstvo se ni vdalo, mojster pa tudi ne. Končno je po nekaj dneh ministrstvo pregnalo Jedce smrti, ali jih ujelo, še kar jih je bilo živih, in proslavilo svojo zmago. Medtem je Bradavičarka bila v vse hujših težavah. Učenci so se lahko borili le na svojo lastno odgovornost in le tisti nad 15 let, ostali so se skrivali po ječah. A ministrstvo je pomoč poslalo v pravem času. Aurorji so prileteli z vseh strani in obkolili napadalce. Mrlakenstein je lahko samo gledal, kako njegove možje padajo. Seveda se ni bil pripravljen predati. Raje bi častno padel. In tudi je. V nekem slehernem trenutku je iz ravnateljeve palice švignila nepopisno bel žarek, ki je poletel naravnost proti Mojstru...in ko je Mojster padel, je vse potihnilo...

Ampak to ni bil razlog, da je tisti fant danes bil tukaj. Kljub temu da se bo popoldne v Londonu odvijala parada v spomin žrtvam, ni nameraval biti tam. Tukaj je bil iz poslovnih razlogov.
»Gospod ravnatelj se globoko opravičuje, ker se sam ni mogel udeležiti procesa. Poslal je mene kot namestnika in me seveda obvestil o vsem, kar potrebujem vedeti, da odgovorim na vaša vprašanja. Tisto, kar ne bi znal odgovoriti, pravi, da že ni za vaša ušesa.« Kotički fantovih ustnic so se usmerile navzgor. Oboževal je ravnatelja kot močno osebnost, ki se ni pustila niti tistim z ministrstva.

»Prav,« mu je v odgovor mrko rekel tisti, ki je sedel na najvišjem stolu in pokimal.
Fant je vstal s stola in stopil naprej: »Po 4-letni vojni, ki se je bila med Tistim, ki ga ne smemo imenovati, in med pristaši ministrstva in Bradavičarke, ter po naši siloviti zmagi, se je čarovniški svet začel pospešeno razvijati in širiti.« Naredil je premor.

»Na Bradavičarki smo spoznali, da bi morali učence bolje pripraviti na svet, ki jih čaka, in smo se odločili ustanoviti Višjo šolo. Gradu smo si dovolili prizidati nova poslopja, v katerem se bodo odvijala predavanja za višje učence ali študente. Šola traja 2 leti, od 17 leta do 19 leta in je neobvezna, a priporočljiva. Na začetku 1. Letnika po višji šoli ali 8. Letnika po Bradavičarki so kandidatu ali kandidatki na voljo osnovni, pa tudi dodatni predmeti, v katerih bi se rad bolje podkoval. Kandidat si sam izbere 7 predmetov, katere študira 2 leti, in ki mu bodo pomagali na bodoči karierni poti. Še vedno veljajo šolska pravila in ravzrščenost v domove. Prav tako Bradavičarka kandidatom nudi nastanitev med tekom šolskega leta, a je tudi dovoljena nastanitev izven šole, kjerkoli že se kandidat/ka nastane.« Fant je po izrečenem stopil naprej in Ministru podal kup papirjev. »Če bi Gospod to podpisal, bi lahko začeli z izvajanjem novega programa.«

Odstopil je korak. Vsi pogledi so se zdaj uprli v ministra. O tem so se že pogovarjali in zdaj je bila odločitev v njegovih rokah. »Potrjeno na testno dobo.« Je zagrmelo po sodni dvorani in Minister je na papirje pritisnil žig.

Vsi časopisi so naslednji dan poročali o novem oddelku Bradavičarke, ki je bil za vse veliko presenečenje. Med mladimi je zašumelo. Čeprav ni bilo obvezno, se je večina tistih, ki so pravkar končali Bradavičarko, vpisalo v nadaljevalni študij ali višji oddelek, in nestrpno pričakovali novo šolsko leto. Kdo bi si mislil...