CLAIRE.



"Mi je prav vseeno!" je užaljeno kričal, ko mu je tako ugovarjala. Kaj pa je mislila, da je? Vsa leta je v Bradavičarko vložil toliko truda za to? Da bi mu smrklja pražila možgane? Ne, hvala. "Zvezde lahko gledaš ko te bom mahnil po tvoji ognjeni buči!" jo je okaral in roke postavil v bok, da bi kljub svojemu milemu obrazu, ki nikdar ni bil povsem resen, dodal nekaj mogočnosti. Še vedno ga je zanimalo, v kateri dom bi bil vtaknjen, če bi obiskoval Bradavičarko. Kar je bilo žalostno je bilo to, da še vedno ni znal čarati. Znal pa je vohuniti; še kako dobro. In grabiti listje ob jesenskem vetercu, da mu ni ušlo iz kupa. Dober je bil v tem, še kako dober. "Nikoli ne boš tako vesela v poklicu, če boš kršila pravila, mrha!!!" Seveda je bil ponosen na svoje življenje, le zakaj ne bi bil?